Menu

SOS Therapy

Tesla je recitiral Fausta

Tesla je recitiral Fausta in ‘videl’, kako deluje indukcijski motor

Knjigi o Nikolu Tesli ob 70-letnici njegove smrti. Prepričan je bil, da ima vsakdo pravico do brezplačne elektrike.

7. januar 2013

 

DELO

Nedeljske novice

Navaden človek si težko predstavlja, kako deluje indukcijski motor, ki velja za enega najgenialnejših izumov človeštva, niti kako se obrača magnetno polje. Posebej paradoksalno se zdi, da Nikola Tesla, človek, ki nam je elektrificiral življenje, do konca ni našel odgovora na vprašanje, kaj je to – elektrika.

»Svetloba je bila vedno na moji strani. Ali veste, kdo mi je odkril izmenično magnetno polje in indukcijski motor, kar me je tako proslavilo pri šestindvajsetih letih? Nekega poletnega večera v Budimpešti sva s prijateljem Sigetijem opazovala sončni zahod. Tisoče ogenjčkov se je vrtelo v tisoč žarečih barvah. Spomnil sem se na Fau­sta in ga pričel recitirati. In takrat sem v nekakšni meglici videl, kako se obrača magnetno polje in kako deluje indukcijski motor. Videl sem jih v soncu!«

To je Nikola Tesla leta 1899 v svojem laboratoriju v Colorado Springsu povedal Johnu Smithu, novinarju revije Immortality (Nesmrtnost). Tedaj čislan izumitelj in znanstvenik je priznal, da je vendarle poraženec. »Nisem izpolnil najpomembnejšega, kar bi lahko. Želel sem osvetliti vso Zemljo. Svetloba bi se pojavila nad ekvatorjem kot prstan okoli Saturna.« Dvajset let kasneje je Tesla v reviji Electrical Experimenter začel objavljati članke o svojem življenju in delu, ki jih je pred nekaj tedni v slovenskem in angleškem jeziku izdala založba Sanje z naslovom Moji izumi/My Inventions (prevedla Monika Kavalir, 155 strani, 21 evrov). Trenutno je to njihova najbolje prodajana knjiga.

Slišal je, česar drugi niso

Nikola Tesla, človek svetlobe in poosebljena elektrika, se je najbolje počutil v – temi. Imel je izjemno razvit vid in sluh. Predmete v daljavi je zlahka prepoznaval, ko jih drugi še niso uzrli, med poskusi v Coloradu Springsu je bil star več kot štirideset let, pa je razločno slišal grmenje, oddaljeno devetsto kilometrov, medtem ko so njegovi mladi pomočniki grmenje zaznali šele na nekaj več kot 250 kilometrih. »V Budimpešti sem lahko slišal tiktakanje ure, čeprav so me od nje ločile tri sobe. Če se je na mizo v sobi usedla muha, mi je v ušesu zamolklo zabobnelo,« piše Tesla.

Če je prestregel sončne žarke, so ga povsem omamili, v temi pa se je znašel kot netopir. Njegov utrip je nihal od nekaj udarcev do 260, najhujši so bili trzaji in tresljaji v vseh telesnih tkivih. Zdravnik je njegovo bolezen razglasil za edinstveno in neozdravljivo, sam pa je kasneje obžaloval, da ga v tistem času niso opazovali strokovnjaki za fiziologijo in psihologijo.

Ko je ozdravel, je bil nepopisno srečen, ideje pa so si sledile kot po tekočem traku. »Posamezni deli stroja, ki sem si ga zamislil, so bili v moji glavi popolnoma resnični in do popolnosti oprijemljivi, celo z raznimi praskami in znaki obrabe.« V manj kot dveh mesecih je leta 1882 v Budimpešti razvil skoraj vse tipe motorjev. Zatem je odšel v Pariz, kjer je prišel v stik z Američani, sicer pa je potoval po Franciji in Nemčiji in reševal težave v elektrarnah. Leta 1884 se je s priporočilnim pismom šefa Edison’s Continental Company vkrcal na ladjo in odplul v Ameriko.

Edisonov smisel za humor

»Skoraj leto dni je bil moj redni delovni čas od 10.30 do 5. ure zjutraj naslednjega dne, ne da bi kdaj kak dan izpustil,« opisuje Tesla svoj urnik v službi Thomasa Edisona. Ta je hvalil njegovo pridnost in mu obljubil petdeset tisoč dolarjev nagrade, če bo uspešno opravil neko nalogo. Ko ga je Tesla po izpolnjeni nalogi, ki je podjetju prinesla ogromen dobiček, pobaral za obljubljeno nagrado, mu je dejal, da ne razume »ameriškega smisla za humor«. Ponosni izumitelj je kljub gospodarski krizi pustil službo pri Edisonu in se nekaj časa preživljal kot fizični delavec. Ko se je izkazalo, da je Teslov izmenični tok veliko bolj primeren od Edisonovega enosmernega, je začel slednji prepričevati ljudi o izjemni nevarnosti izmeničnega toka. Z njim je javno usmrtil nekaj živali, po njegovih načrtih so izdelali prvi elek­trični stol. Tesla je neškodljivost izmeničnega toka dokazoval tako, da je kar z roko zažarel električno žarnico. Kasneje je še s precej bolj spektakularnimi poskusi rad očaral občinstvo v ZDA in Evropi.

Nikola Tesla, ki je v življenju prijavil več kot sedemsto patentov, je imel preveč idej, da bi se lahko z njimi temeljiteje ukvarjal. Kako daleč pred časom je bil, kažejo zadeve, s katerimi se je ukvarjal: radijski valovi, x žarki, daljinski upravljalnik, roboti, elektronski mikroskop, pospeševalnik delcev, brezžični prenos podatkov … Iz njega so vrele ideje, ki jih je sicer zapisal in patentiral, do konca pa so jih razvili drugi in za to poželi slavo in denar.

Kaj je pomagalo, da je Tesla žarke, ki so kasneje dobili ime po Wilhelmu Conradu Röntgenu, poznal že leta 1892 kot sevalno energijo (pred njim je slikal svojo roko in mu kasneje to sliko tudi poslal), medtem ko je nemški fizik novo vrsto valovanja odkril šele leta 1895. Kaj je pomagalo, da je ameriško vrhovno sodišče Marconijeve patente za radio razveljavilo in priznalo prvenstvo Tesli, če se je to zgodilo šele julija 1943, ko je bil Tesla že pol leta mrtev, pred tem pa je v dolgoletni pravdi skoraj obubožal. Kaj je pomagalo, da je indukcijski motor eden najgenialnejših izumov v zgodovini, ko si je z njegovimi motorji, generatorji in transformatorji bogastvo nagrabil podjetnik Westinghouse, medtem ko je Tesla umrl v revščini ob skromni pokojnini jugoslovanske vlade (ponujeno pokojnino, ki bi jo zanj prispevala ameriška podjetja, je zavrnil).

Denar ni bil pomemben

Če bi ga zanimal denar, če ne bi bil tako nepopustljivo ponosen, bi bilo drugače. Ne nazadnje je imel z Westinghousom sklenjeno pogodbo, po kateri sta mu za vsako prodano konjsko moč elektrike pripadala dva dolarja in pol. Na začetku, ko si še nihče ni predstavljal, da bo prodaja električne energije taka uspešnica, se to ni zdela posebno velika vsota. Čez dobro desetletje bi mu moralo Westinghousovo podjetje po nekaterih izračunih izplačati več kot deset milijonov dolarjev, kar bi ga uvrstilo med najbogatejše Američane. Če se pogodbi ne bi velikodušno odpovedal, ko se je Westinghouse znašel v finančnih težavah. Njegov Western Union mu je izplačal le enkratni znesek 198.000 dolarjev in s tem odkupil vse pravice.

To ni bila zanemarljiva vsota. Za obljubljenih in nikoli izplačanih petdeset tisoč dolarjev bi moral Tesla pri Edisonu za 18 dolarjev tedenske plače, kolikor je je dobival, delati več kot pol stoletja. Varčen seveda ni bil. Ko si je lahko to privoščil, četudi na kredit, je najel apartma v najboljšem newyorškem hotelu Waldorf Astorii, kjer je tudi jedel. Znan je bil po kraljev­skih napitninah, oblačil se je pri slavnih krojačih, kjer je naročal oblačila iz najfinejših materialov, svoj edini polcilinder pa je nemudoma zamenjal za nekaj ducatov zložljivih cilindrov in slamnikov. Bil je visoke in sloke postave in obleke so mu pristajale kot ulite. Tehtal je natanko 64,5 kg in v več kot tridesetih letih ni po lastnih besedah ne pridobil ne izgubil niti pol kilograma.

Kako zelo drugačen je bil Nikola Tesla, v eseju ugotavlja tudi fizik Andrej Detela. Izkazal se je kot etični človek, a je razumevanje njegovega etičnega sporočila še danes zelo slabo. »Investitorji so ga zapustili, ker so ga že dobro izkoristili v vsem, kar so bili sposobni razumeti.­ Ostal je brez laboratorija, kar ga ni ustavilo, saj je svojo ustvarjalno metodo tako izpopolnil, da ni več potreboval eksperimentalne opreme. V jeziku sodobne ezoterike (pa tudi številnih tradicionalnih duhovnih praks, zlasti v jogi) bi danes dejali, da je svoje iznajdbe vizualiziral s tretjim očesom, ki zraste kot resonančni organ med dvema čakrama.«

Brezplačna elektrika za vse

Da je mogoče električno energijo prenašati po svetu, je bilo kajpak všeč tudi njegovim investitorjem. Da ima vsak prebivalec našega planeta pravico do brezplačne elektrike, tako kot to velja za zrak, ki ga dihamo in nam omogoča življenje, niti najmanj. »Če si lahko vsakdo po mili volji jemlje energijo, kaj bom torej počel jaz? Kam bom namestil svoj števec?« Tesli očita John Pierpont Morgan v romanu Jeana Echenoza Pobliski (prevedla Anuša Trunkelj, 126 strani, 10,99 evra), ki je hkrati z avtobiografijo izšel pri isti založbi.

V literarni biografiji, kakor so roman poimenovali v založbi, se je avtor odločil, da Teslo imenuje Gregor. S tem je hotel poudariti, da ne gre za pravo biografijo. Genialni­ inženir in izumitelj je lahko še tako podoben Tesli, vendar si želi Echenoz pri interpretaciji njegovega življenja več svobode, zato se pri glavnem junaku odloči za drugo ime, medtem ko so Edison, Westinghouse, Morgan in ostali poimenovani s pravimi imeni.

Francoski pisatelj, ki je za roman Grem (Je m’en vais) dobil prestižno Goncourtovo nagrado, se je pred Teslo lotil že dveh podobnih romanov (Ravel in Tek), v katerih sta glavna junaka francoski skladatelj Maurice Ravel in češki tekač Emil Zátopek. V neverjetno razgibano in dogodkov polno življenje srbskega genija se je Echenoz sijajno vživel, tako da je prebiranje Pobliskov imenitna dopolnitev Teslovi avtobiografiji. Dobimo namreč občutek za čas in prostor, v katerem je Tesla preživel najbolj ustvarjalna leta, zavedamo se pomena njegovih izumov in sočustvujemo z njim v kasnejšem obdobju, ko je kot zapuščeni starec skrbel za svoje edine prijatelje – golobe.

Po letu 1910 so se njegova čudaštva, ki jih sodobna medicina pozna kot kompulzivne motnje, začela stopnjevati. Za njegov patološki strah pred mikrobi in obsedenost s številom tri se je vedelo že pred tem, vendar obe motnji še nista bili tako močni, Teslova slava in uspeh sta ju zlahka zasenčila. Stanoval je samo v hotelskih sobah, katerih števila so bila deljiva s tri. Preden je vstopil v stavbo, jo je običajno trikrat obhodil, prtičke (tudi njihovo število je moralo biti deljivo s tri), s katerimi je pred uporabo v restavraciji sam brisal pribor in kozarce, so morali trikrat prepogniti. Vse pogosteje se je pogovarjal sam s seboj in ob nevihtah še z bliski in strelami. Ko je zmanjkalo denarja, je moral razkošni Waldorf zamenjati za hotel Saint Regis, kjer je sprejel tudi sobo v 14. nadstropju. Tesli ni zmanjkovalo denarja le za njegove kaprice, temveč tudi za vzdrževanje laboratorija in poslovnih prostorov. V družbo, v kateri je včasih blestel, ne zahaja več, z ženskami nikoli ni hotel imeti opravka, četudi so se zanimale zanj, tako da so mu ostali le še golobi.

»Potem ko se o rodu zrnojedov natančno poduči, se že kmalu prepoznava za dobrega poznavalca vseh njihovih navad in razvad ter predvsem njihove patološke anatomije. Opremljen s torbo za prvo pomoč neumorno hodi po ulicah, dokih in parkih, pozorno bdeč nad temi živalmi, pri katerih pri priči zazna skrb vzbujajoče znake v njihovem vedenju – žalost, shiranost, piskajoč kašelj, artritis ali šepavost, diarejo ali trdenje vratu – ter jim nato kar takoj, na kraju samem, nudi pomoč,« si predstavlja Echenoz. V hotelu niso navdušeni nad njegovim golobnjakom v sobi, pa tudi z denarjem je vse bolj na tesnem, zato se je primoran seliti. Najprej v Pennsylvanio, potem v Governor Clintona, naposled pristane v New Yorkerju, kjer so bili pripravljeni zamižati na obe očesi, ko je šlo za njegove golobe. Genij, ki se je iz dneva v dan spraševal, kaj je to elektrika, a ni našel odgovora, je 7. januarja 1943 v sobi 3327 v 33. nadstropju hotela New Yorker umrl v družbi teh ptic.

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

SOS BONBON

Tedenski popust in žrebanje

Prijava na SOS novice

SOS NOVICE